Transspol: Kaj Je To, Razlogi, Nasveti Psihologov

2023 Avtor: Miles Ford | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-08-25 09:41

Narava je čudna stvar. V posodo nalije malo vsega, nato ga pretrese in rezultat je včasih šokanten. Transseksualci. Fant v deklici in obratno. Tega pojma ne mešajte s transvestizmom. Kaj je to? Napaka narave, bolezni ali čudne mutacije? Vprašanja, na katera je zelo težko odgovoriti.

Vsebina članka

1 Transspolno ali transseksualno
2 Promiskuiteta ali bolezen?
3 Kako pride do zavedanja
4 Življenje po prehodu
5 Prava zgodba resnične osebe. Kako je bilo.

V Rusiji transspolnost in pravzaprav kakršno koli spolno odstopanje dojemajo kot duševno bolezen, spolno promiskuiteto, kapricijo in nesmisel. Nadlegovanje ljudi s spolnimi težavami je pogosto. Le redki so sposobni sprejeti osebo, ki ni takšna kot vsi drugi. Torej, kaj je transspolno?

Transspolni ali transseksualni

Kdo so transspolni ljudje? Transspolna oseba je oseba, ki se počuti kot oseba nasprotnega spola. To pomeni, da je po njegovem potnem listu Ivan Ivanov in navzven Zina Sidorova. Tujci morda niti ne slutijo, da je poleg njih moški in ne ženska.

Transseksualec je oseba, ki je s kirurškim posegom in hormonsko terapijo popolnoma prešla na drugo osebo. To je logičen izid transspolne osebe. Toda vsi nimajo možnosti izvesti te akcije. Zelo pogosto se vse konča z oblačili in hormonsko terapijo.

Licenčnost ali bolezen? 2

Transspol ni bolezen. Tu so le težave, ki spremljajo ta pojav, lahko pomembno vplivajo na psiho. Zelo težko je živeti z zavestjo, da sem moški v ženskem telesu in obratno. Depresija je pogost spremljevalec transspolnih ljudi. Človek doživlja najbolj resnično sovraštvo in gnus do svojega telesa.

Seveda se vedenje žrtve naravnega eksperimenta ne razlikuje v ustreznem vedenju. Življenje je veliko lažje za tiste, ki spremenijo prebivališče in se znajdejo v krogu neznancev. Potem lahko svojo skrivnost hranite, kolikor želite. Veliko težje je živeti v znanem okolju. Poleg tega se izpovejte družini in prijateljem.

Znanstveniki se še vedno prepirajo o tem, kaj je ta pojav in kako ga razvrstiti. Saj teoretično ti ljudje nimajo nobenih odstopanj niti fizično niti psihološko. No, razen neskončnega stresa. Poleg tega ni zagotovo znano, koliko ljudi na svetu spreminja obliko. Takšne statistike ni nihče vodil. Obstaja le suho število tistih, ki so se odločili za operacijo spremembe spola in pozneje zamenjali dokumente.

Splošno sprejeto je, da je na 30.000 ljudi en transspol. Toda te številke so zelo, zelo približne.

V članku na povezavi preberite, kaj morate vedeti o transvestitih.

Kako se zavedanje zgodi3

Samozavedanje se zgodi že zelo zgodaj in sovpada s trenutkom spolne identifikacije. To pomeni, da lahko otrok pri približno treh letih o sebi vztrajno govori, da je fant in ne deklica. Otrok se zaradi modela, ki ga vsiljuje bližnje okolje, strinja s tem, kar mu rečejo, vendar ne za dolgo. V adolescenci se spol vedno pogosteje pozna in mnogi otroci začnejo odkrito kršiti svoj odnos do sebe.

Mnogi bi lahko rekli, da so zraven še tomboys ali ženski fantje. A tako starši kot njihovi bližnji raje govorijo o nenavadnosti značaja in stroških izobraževanja. Pogosto se zgodi, da se otrok noče boriti in še naprej živi normalno življenje navadne osebe. To je samo vprašanje, ali bi rad spremenil spol, pogosto odgovori pritrdilno in v zrelejših letih.

Mimogrede, pri dekletih ta postopek poteka bolj gladko in ne tako jasno. Poleg tega imajo dekleta veliko manj možnosti, da preklopijo na drugo plat spola, pri komuniciranju imajo raje moški slog oblačenja, moško miselnost in moško družbo.

Življenje po prehodu4

Po odločitvi za prehod in izhodu mora človek razumeti, da se bo začela neskončna serija izčrpavajočega boja. Transspolno načeloma ni neznanka. Navsezadnje to bitko bije že od otroštva. Družba težko sprejema osebnostne spremembe. In negativnost, ki pade na človeka, lahko privede do samomora. Pomembno je vedeti, da nihče nima pravice odločati o usodi nekoga drugega.

Ločena tema pogovora so starši. Matere so takim stvarem bolj zveste in hitro sprejmejo novo podobo svojega otroka. Z očetom je veliko težje graditi razumevanje. Običajno so odnosi popolnoma uničeni. Kar zadeva prijatelje, je tu vse veliko bolj preprosto.

Mladi so pri svojih ocenah zelo zvesti in takšne stvari lažje dojemajo. Transspolnost vzbuja radovednost in oblikuje precej pozitiven odnos do situacije. Poleg tega transspolna oseba pogosto spremeni svoj družbeni krog, ki se začne polniti s somišljeniki.

Z vidika zakona, sprejetega na ozemlju Rusije, je mogoče operacijo spremembe spola opraviti šele po polnoletnosti. Po operaciji lahko po predložitvi potrdil in epizodi odpusta po opravljenem ustreznem zdravniškem pregledu zaprosite za spremembo dokumentov.

Psihologi svetujejo, če je nemogoče nadalje komunicirati z okoljem, popolnoma spremenite kraj bivanja. Tako se transspolna oseba, ki se predstavlja novim ljudem, ne bo soočila s stresom in bo lahko živela polno, kakovostno življenje.

Prava zgodba resnične osebe. Kako je bilo.5

Junak zgodbe se je rodil leta 1972 v Čeljabinsku. V najbolj navadni delavski družini. Dalje od njegovega obraza.

»Rodila sem se kot deklica. Starši so me poimenovali Elena. Živela sem normalno otroško življenje: lutke, loki, obleke. V sovjetskih časih so vsi šli kot po načrtu. Približno tri leta sem staršem občasno rekel, da želim biti fant, da je biti deklica slabo. Starši so me grajali, oče bi lahko imel roko. Niso bili le strogi. Razumete, delovna družina, proletarci vseh držav … Nobene aristokracije v komunikaciji.

Poleg tega starši niso oklevali s pitjem alkohola. Treba je domnevati, da o kakšni poslastici ne more biti govora. Oče je pravkar rekel, da sem kreten in duševno bolan. Ko sem se postaral, sem že lahko izbiral oblačila. Nismo živeli bogato, zato so bili prosto dostopni le športni trikoti, veste, tisti z naramnicami in iztegnjenimi koleni?

Superge in majice so bili tudi uniseks - zahvaljujoč Sovjetski zvezi. Številnim dekletom je bila narejena kratka frizura, zato tu ni bilo posebnih težav. Sovražil sem igranje z dekleti, zato je bil moj krog prijateljev fantovska družba. Čudno, toda otroci so zelo zvesti tistim, ki so pred njimi. Pa kaj, če oblek ne oblečem, grem pa z njimi tako v garaže kot na drevesa. Nogomet? Preprosto! Kolesa? Da, lahko dam prednost! Na splošno sem se zelo dobro vklopil v družbo in bil ljubljen.

Oče me je pogosto skušal zapreti doma. Vpil je, da dokler ne oblečem krila, ne grem na sprehod. Živeli smo v tretjem nadstropju in imel sem srečo, da je bila ob oknih požarna stopnica. Ali sem se po njej sprehodil, pobegnil, ali kljub temu oblekel krilo in s kamnitim obrazom zapustil stanovanje. Prijatelji so me pričakali s hlačami. Hitro sem se preoblekel in takoj pozabil, da sem deklica. Toda ime ni uspelo. A to me ni preveč motilo, nisem se popolnoma zavedal, kdo v resnici sem.

Moja babica, ki je živela z nami, je prva spregovorila o mojem spolu. Bila je članica druge svetovne vojne in celo ujela nemškega častnika, ki je bil 18-letno dekle. To je storila z sapersko lopato. Izginila je iz stiske, z njo ni bilo nobenega orožja, le pik za pokop njenih zadev. Policist je ni videl, tudi sam si je oddahnil.

Babica mu je položila ročaj na hrbet in ukazala: "Hyundai hoh!" Tako so prišli do dogovora. Policist, odrasel moški, je nato začel jokati, ko je videl, da je pred njim deklica z lopatico. Torej to je to. Bil sem že najstnik, ko je babica rekla, da nisem v redu. Sama je začela odkrit pogovor. Potem sem veliko razumel in spoznal. Pogovor s starši je bil zelo težek. Niso me razumeli, a so me vlekli k zdravnikom.

Imel sem srečo: izognil sem se diagnozi shizofrenije, vendar sem dobil diagnozo jedrski transseksualizem. Potem sem bil star 17 let. Babica je razumela, da ne more nadaljevati po tej poti, in začela iskati izhod. Nato so se v našem Čeljabinsku začele prve operacije zamenjave spola v Rusiji. Vredno je bilo čudovitega denarja. Ko smo ugotovili znesek, sem ugotovil, da mi nič ne more zasijati, in se praktično odpovedal.

Res je, odločil sem se, da bom nekega dne še vedno zaslužil in postal moški. Moja babica se je odločila prodati trisobno stanovanje v središču mesta. Takrat je oče že umrl, mati pa se je praktično popila in ji je bilo vseeno. Tako smo dobili denar za operacijo.

Zame je skrbel čudoviti zdravnik Aleksander Puhov. Še vedno dela v čeljabinski bolnišnici in spreminja ljudi. Postopek spremembe spola je potekal v treh fazah: najprej so odstranili vse organe, kar kaže na to, da sem deklica. Ko sem se zbudil iz anestezije, sem najprej prijel za prsi. Ni je bilo tam. Uživanje, ki sem ga doživel, je težko opisati z besedami. Nato se je začela stopnja preobrazbe v moškega. Prva falloproteza se ni ukoreninila.

Začela se je nekroza tkiva. A nisem bil malodušen. Hormonska terapija je postopoma opravljala svoje delo. Glas se je spremenil, lasje na obrazu so postali gostejši. Zjutraj sem užival v britju. V obdobju rehabilitacije sem zamenjal dokumente. Zdaj sem Eugene. Moja babica je zelo hitro sprejela moje novo ime. Prijatelji, tisti, ki so bili od otroštva blizu, so se smejali in pozabili. Ampak ne jaz, ampak Lenka … Zdaj sta imela Ženja. Poleg tega imam še en družabni krog. Tisti, ki so se, tako kot jaz, odločili spremeniti svoj spol.

Kako se je moje življenje nadalje razvijalo? Trikrat sem bila poročena. Prvič uradno, vendar ta zakon ni trajal dolgo. Drugi zakon, civilni, je trajal zelo dolgo. Živeli smo 12 let. Zdaj sem spet poročena. Imamo močne odnose in vse je v redu. Vse moje žene se dobro zavedajo, kdo sem. Imam celo 2 hčerki in enega sina. Posvojil sem otroke svojih žensk. Z njimi komuniciram in me kličejo očka. Zelo je kul. Sem srečna? Ja!

Kaj bi rad povedal tistim, ki še vedno dvomijo in se bojijo … Bodite pogumni. Transspol ni bolezen, samo narava je to napačno pomešala. Verjemite mi, življenje v harmoniji s svojim telesom je veliko bolj pomembno kot javno mnenje."